Zamolčane zgodbe: Miriam Drev

Strašno hudi

Njen ded ji je rad pravil zgodbe in, kot pravi, je bil fantastičen pripovedovalec, z babico pa sta ji tudi kupovala knjige. Miriam Drev v podkastu Zamolčane zgodbe razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Ne samo potrebovala, tudi dobivala jih je.

Nič kaj drugače ni bilo pozneje, ko besed ni le užila, ampak jih je začela kot prevajalka prenašati iz enega v drugi jezik, kot pisateljica z njimi kovati svoja literarna dela, z njimi pa imela opraviti tudi kot publicistka in kritičarka.

Ko se panoramsko ozreš na njeno delo, je pot videti premočrtna in zanesljiva, a Miriam Drev pravi, da marsikaj na njej ni bilo samoumevnega. Recimo avtorsko ustvarjanje.

Čeprav je bila v šoli vedno dobra v pisanju, se temu pozneje, ko je razmišljala o profesionalni pisateljski karieri, ni počutila kos. Svojo željo po ustvarjanju je potisnila v ozadje in šele dolgo pozneje spoznala, da ji je vnema plahnela tudi zato, ker se med drugim ni jemala dovolj resno in ker ni zaznala priliva spodbude. Je pa z njo ves čas ostajala droben glas deda in spomin na njegove prve spodbude k pisanju, ki so jo držale pokonci.

In tako se je tudi njena pot zasukala. S prostorsko in tudi časovno oddaljenostjo od države je, kot da plahnela tudi zadržanost. Na Dunaju je nato napisala več literarnih del, spomin na to mesto pa je zapečaten tudi v njenem prvem romanu V pozlačenem mestu.

Miriam Drev je odtlej prevedla najmanj 105 knjig, med njimi tudi roman Deklina zgodba Margaret Atwood in dela Iana McEwana, Arundhati Roy, R. W. Emersona .... Napisala je tudi pet pesniških zbirk in dva romana, tretji, z naslovom Od dneva so in od noči, pa je tik pred objavo.